S Kolesom Transslovensk

Torej, ni dosti trajalo, da smo se med koronteno naveličali živet med štirimi stenami, razmišljali o magistrski, ali pa dihali prah.

V preteklih dneh smo se Janez, Damjan, Ana in vaša malenkost odločili, da se malo razmigamo. Cilj je bil s kolesi priti recimo na Brezje, in seveda jaz ne bi bil jaz; če ne bi začinil situacije. S kolesom kreniti od doma.

Jutro

Tako je nastopila ta svetovna nedelja. Ustat ob 5, zunaj pa “prijetnih” 7-10°C in megla. Razgled skozi okno:

Ni kaj časa za ubijat, treba se je hitro zbudit, preoblečt, navlečt nase vse možne sloje ter krenit na pot. In tako človek nase navleče spodnjo majco, kratko majco, dolgo majco, windstopper, pod čelado trak za ušesa ter še smučarske rokavice.

… In kako pravilna poteza je bila navleči vse to nase.

Etapa 1

Za začetek, malo pred 6 zjutraj kreniti na prvo etapo: Knežak - Borovnica. Izbrana pot je bila daleč od optimalne, saj bi lahko sekal čez Rakov Škocjan. Tako pa sem raje potegnil naokoli, da sem okrog 7:40 videl to tablo (na dnu: rokavica):

Na tej točki sem tudi opazil, da mi je telefon zamrznil, zato je sledil trdi reset. Tako gps zapis na dnu posta ne prikaže realnih podatkov (do tu je prevrtenih že 30km)…

Klanec v Rakeku, obvezno čakanje na semaforju ter švicanje ob megli so me pospremili mimo Podskrajnika, tako da sem se naslednjič ustavil pred Cerknico, kjer sem (medtem, ko sta se dva policaja peljala mimo mene in me gledala kot tele v nova vrata) ugotovil, da do mojega cilja dneva ubistvu ni več daleč, hehe:

Ampak razgled okrog mene pa je bil izjemno lep (čeprav rahlo meglen):

Ni bilo kaj dosti časa izgubljati, pot pod pedale ter hitro naprej, da mi ne zmanjka časa v tem dnevu:

Naslednji postanek je bil kratek telefonski klic z Janezom, ob tejle specifični tabli v specifičnem naselju Begunje pri Cerknici. Od tam pa čez Bezuljak proti Dobcu, kjer sem napravil drugi “žluk” dneva. Hkrati sem opazil, da sem malo zavil s poti, saj sem se že obrnil proti Kožljeku, namesto, da bi sredi vasi skrenil levo, po makadamski poti. Navigacija, ki te sicer opozori na zgrešeno pot, definitivno samo zapiska, in ne pove, da ti je ponudila alternativo, kar je lahko varljivo na kolesu, ko ta pisk preslišiš.

Pa nič ne de, nisem zgrešil za več kot kakšnih 100m, tako da sem se obrnil, ter krenil po makadamu navzdol: od Dobca okrog Gabrškega griča, pred Praprotnicami desno, (pa še dvakrat desno po tistem makadamu), nato malo levo, malo desno, nakar z nasprotne strani vidiš sledečo tablo;

… ter tako naprej po makadamu do Padeža, skozi Pokojišče. Sledi spust po njihovem famoznem 18-19% klancu naravnost v Borovnico.

Tu je sledila pavzica uro pa pol.

Etapa 2

Med pavzico sva z Janezom skočila na kratek razgled Borovnice. Ostanki viadukta, čuvajnica 666 ("Hudičevo"), Pekel, Stara železniška postaja, … ter kasneje krenila do Ljubljane.

Etapa 3

Štart iz LJ je bil mišljen ob 12, točne ure ne vem. No, 12:34 smo bili na Tromostovju.

Naredili smo postanek na Trati, da smo lahko lažje vrteli kolesa:

Ker je Damjanu disk stalno zaviral prednje kolo, smo se ustavili kmalu (v Šentvidu), kjer smo problem rešili, ter vztrajno gnali naprej proti Kranju, po kolesarski poti (Slika: most Vikrče)

V Spodnjih Pirničah se mi je zahakljal menjalnik spredaj na večji zobnik. Verjel sem si, da bo morda kdaj treba razjahati, saj poti naprej nisem poznal. Vseeno smo gnali mimo Cubo Golf-a, na vrhu klančka naredili krajšo pavzico (pojedli en sendvič, malo se osvežili) in se dobili z Ano v Smledniku:

Od tam je sledil poln pogon proti Kranju:

Ker se za takšna romanja spodobi, smo se ustavili tudi pri Luku v Prebačevem, ki nam je prijazno natočil soka ter nas postregel z najboljšim borovničevem jogurtom daleč naokoli (čisto proti gorenjskim stereotipom, vam povem);

Po kake 20min pavze smo se usedli na kolesa ter gnali naprej, nakar se je v Kranju Damjanu strgala ketna, in je moral predčasno…. z Anino žlahto v Lesce, ter z avtom na Brezje. Lucky bastard, aye!

Preostali trije smo pospešili tempo ter preleteli Naklo. Ker sem počasi že čutil, da se v mojih mečih (predvsem desnem) ne pripravlja kaj dobrega, smo v klancu iz Bistrice proti Podbrezju naredili krajšo sladkalno pavzo (10min), da se mišica oddahne, ter zopet sedli na kolo.

Sledil je spust proti Posavcu ter zadnji hujši klanec, kjer me je desnica skorajda ne izdala. Sredi tega zadnjega manevra proti Malem Dobrem polju sem se zapeljal z asfalta na makadam, potrebno je bilo imeti vsaj 10min pavze, sicer vprašanje, kdaj bi lahko zopet vstal. Zadnji deli poti proti Brezju so bili vedno lažji, in čeprav je sledil še en rahel, a razvlečen klanček izpod avtoceste proti cerkvi, mimoidoči pa so vse bolj čudno gledali človeka, ki se dere “Iz Ilirske Bistr’ce sm pršu čez stu klancu, pa bom še do vrha tega!”, nam je na koncu uspelo:

Naredili smo hiter križ čez vse kilometre, si vzeli dobrih 15-20min za daljši počitek (malo posedeli), naredili skupinsko sliko (na kolesu nas je prišla pozdravit tudi Marija), ter se odpravili naprej - proti Lescam!

Zadnjih 7km je bilo bolj ravnih, ali pa vsaj tako kombiniranih, da si po klancu navzdol šel navzgor. Skozi Radovljico smo pihnili in kot bi mignil smo tik tak bili v Lescah.

Zahvala Ani za vnaprejšnjo nabavo mesa ter hmeljevega čaja, ter za izdelavo čevapov in prostor. Aja. Pa za večerno furo do LJ tudi! Če koga zanima: v Kangooja grejo 4 ljudje in 3 kolesa: