Češka, torej.

Po včeraj nabavljenih kartah na Flixu, ki smo jih kupili nekje cca dobrih 27 ur pred odhodom (LOL) se je današnji dan pričel predvsem z ideologijo Lempel-Ziv algoritma. Za vse, ki I(K)T pogovorne sheme niste vajeni, gre za algoritem, ki deluje po principu “kako bi, da ne bi” (spakiral vsega) - zgoščevalni algoritem, ki ustvarja .lz7 arhivske datoteke. Čeprav smo se od doma odpravili šele v poznem popoldnevu, to ni pomenilo, da se je s tem odhodom tudi končalo pakiranje kot tako. Seveda kakšnih stvari ni bilo na lagerju doma in posledično je bilo potrebno rezerirati dodaten timeslot za še eno prepakiranje, tokrat v Ljubljani. Odhod ob 19.10 nam ni povzročal večjih preglavic. No, razen G-ju, ki bi lahko prišel nekaj minut prej in se še nasitil an enem Ajda čizburger dopingu, ampak se je odločil, da bo dodatno malico raje preskočil ter nam po poti buzeriral z dejstvi o praznem želodcu. (opomba. to se v resnici ni zgodilo večkrat, ampak zgolj enkrat. Tale informacija je zgolj orientacijske, a hkrati tudi šaljive narave.)

Alora, andjamo.

Flix je bil nabito poln že od prej (iz HR), za kar bi se lahko reklo, da ne vzbuja ravno najlepših občutkov. Gužvanje z neznanci mi namreč ni največja strast. Alora, če želiš imet celo pot mir, se moraš usesti h nekomu, ki spi ko mina. Good luck mon ami…

Pot do Jesenic je minila kot bi mignil in tiktak smo bili onkraj, v Avstriji. Seveda je bilo treba ustvarit nekaj morbidnih in nepotrebnih ovinkov, da smo opazili, da pumpe ne delajo, in smo postanke prelagali naprej. All in all, namesto da bi se ustavili na Landzeltu, smo se ustavili na:

• Jesenicah (da je šel šofer na d/dt),
• nekje sredi Avstrije, prvič (da smo videli, da ni odprto postajališče - ampak cena dizla je bila pa evro devetdeset!)
• Nekje sredi Avstrije, drugič (da smo imeli priliko spoznati Asfinagova počivališča)

Nemčija

Vse kar je lepega in se me tiče očitno hitro izgubi privid lepega in kmalu pokaže realno plat. Potovanje z avtobusom očitno temu ni izjema. Na nemški meji so nas pričakali do zob oboroženi policisti, ki so preverili naše dokumente. Tukej ni več zafrkancije, bodi ura ena ili nobena - oni zapeljejo avtobus v šotor, lepo, prijetno ogrevan, ampak tisti, ki smo bili pregledani, smo morali zakoračit ven ven iz šotora. Na 4 stopinje celzija.

…Wunderbar.

Poleg tega je bilo očitno (nekje) zapisano, da se je moralo zaradi te ali one krepko poenostavljene konstalacije zvezd v nekem osončju 500 000 svetlobnih let stran zgoditi, da si je med (bes ti ga plentaj) mojim ever-so-appreciated spancem na avtobusu, za katerega marsikdo ve, je redkejši kot ponovni0 žegn, zadetek na lotu al pa darilo (pick your favourite), dogodil glasen pok sredi nekega tunela.

Pričujočim pokonci so stali lasje, oh groza tranzitna, zdaj nam gre gorje!

Čeprav je večina folka sumila na počeno gumo, je hiter sniff na GPS podkrepil izjavo moje logike, da se pač s počeno gumo 100kph ne da voziti. Šle so zračne blazine, avtobus je postal lowrider, torej “tjuning iz not ej krajm” in tako smo ga do Minhna, cca 1.5h vožnje, trpeli, ko je skakal kot gorska kozica (oziroma kozliček, sej sm že omenil, da smo jih ene par že ustrelili, ne?) pod Alpicami. Med veselim škrebljlanjem dežja po oknih smo v Minhnu vsem vpletenim v oddih prejeli nov avtobus, na katerega smo prestopili in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. (/sarcasm, preden me kdo vzame za besedo)

Takole, zakljucek javljanja. datumsko namrec že presegam krepko v 27. april…