Venecija
Venezia, Venecija. Potejto-putato. Kakor makaroni in špageti, tu mi ne poznamo razlik, tu je to vse ena in ista pašta.
Heštegi: Bienale. Lahkih nog naokrog. Po tujini z vlakom. Jutra se lovijo zjutraj. In še, in še.
Skupna točka tovrstnih izletov vsekakor ni to, da se imaš fajn. Na-a, that would be too easy. Skupna točka takim izletom ne, da po krepko neprespani noči vstaneš sredi noči (dobesednu, zima je, prego! ste pozabli?) in v samem trpljenju cel dan skačeš naokoli, na golem minimumu pogonske energije, ki jo štukaš z prekomernimi dozami kafeta (najrajši oštirskega kapučinčiča), mafinov in evrokrem buhteljnov, hkrati pa iščeš, s katero “gaffico” si boš zalepil noge na telo na koncu dneva.
To so tudi dnevi, ko bi najraje nekomu primazal zaušnico, pa je ta oseba toliko daleč stran, da jo ravno to tudi rešuje. Pa saj - če bi ti ratalo, te bi na konc dneva bolelo še več, kot te že itak (poleg nog še roke), tako da vsaj tolko dobrega o razdalji.
Aja, sej res - baje da gre beseda o Benetkah.
Jah, nč, kaj.
Nekje tam po 10 zvečer smo se napravli za izlet, ob polnoči padli u postlo in ob 4.15 že zbudili v pogon. Ja, normalno, da vam povem. Ampak imeli smo rezerviran vlak iz Monfalcona. Ker je bilo treba bit tam ob 6.40, so moje kalkulacije vklopile filtre, da bo treba štartati eno uro prej. Ker bo gužva. Na meji. Tudi po koroni. Ob 6 zjutraj. Brez kančka razumevanja za sotrpeče ubožce v avtu (Vibeatron3000 deluxe).
No, ja.
Da razčistmo… šli smo… prezgodej, no.
Alora, v MFC smo parkirali pr glavni železniški postaji. Plac ✅️, avto zaščiten ✅️, avto “na dohvat ruke” ✅️. Ergo, ticks all the right boxes. Malo smo še dofruškali in smo posledično ubili ves ta prosti čas. Pršli smo na peron in čez slabih 10min se je pred nas narisal vlak, v katerga smo vstopili.
Morm rečt, italjani majo čudno politiko ogrevanja daljših vlakov. Če je vlak predolg in preprazen, očitno zadnjih nekaj vagonov ne kurijo in pošiljajo ljudi se presedat naprej. Aja sej res, je kriza, je use drago. 🤌🤌…
Vlak za jutranje razmere še kar presenetljivo okupiran. Daleč od polnega, ma tudi prazen ni bil.
V Benetke smo prispeli, tam, cca, ob 8:20.
Po obveznem hodačkanju do kafječka smo se napotili opraviti diagonalni juriš čez P’za San Marco proti Bienalu:
Na jugu smo pričeli z ogledom umetniškega dela bienala (podan link na začetno fotko, predrsajte še preostale, ne bom opisoval vsega (s kentavri vred):
Si pogledali preostanek mesta (vključno z vhodom v vojaški del):
Na koncu pa smo si privoščili še pravo poslastico, pico in aperol.
That’s all, folks
