VZHOD
Doline, reke, polja in morja, vse skrivaj pred njimi trepeta; tiho vzpenjajo iznad te megle, vrhovi belih naših se gora.
Mi korak požene spet po udih kri igrivo, pot prehodit hočem, dobro mi poznano, čas krajšam si s pesmijo to toplo, živo, ki jo ‘mam skrivaj za uhlji zapisano.
Razgled na vrhu zopet moje orosi oči, pogled je fokusiran, vzhoda sonca videt si želi. “A ni lepo?” zaslišim blizu glas neznanca. “Je! Čist vredno, tudi izgube moj’ga spanca.”
Oblaki, ki se tu valite; prostor soncu naredite! Na predzadnjega naj leta dan ta svetel bo, in ne teman!
Sam užijem svež vetrič, ki prijazno mi ga hrib ponudi. Ne čakam več, um moj se za razmislek več ne trudi.
Korak opda koraku pot da mirno odidem dol s hriba,
- kdo ve kam, in kdo ve kod.
(15/15)/2021
